O cepljenju

Nalezljive bolezni ne poznajo meja območij, držav, niti kontinentov in se širijo z bliskovito hitrostjo ter ogrožajo prebivalce vsega sveta. Nalezljive bolezni so že stoletja med najpomembnejšimi javnozdravstvenimi problemi, ki pestijo človeštvo. Zanje je značilno množično širjenje v obliki epidemij ali pandemij in vendar nismo nemočni pred njimi, saj poznamo različne oblike zaščite. Najučinkovitejša med njimi je cepljenje.

Kitajci so že v 10. stoletju prvi odkrili in uporabili primitivno obliko cepljenja, imenovano variolacija, ter jo uporabljali še posebej med 14. in 17. stoletjem. Z velikimi črkami pa sta v zgodovino zapisani leti 1796, ko je Edvard Jenner prvič opravil cepljenje proti kozam in leto 1885, ko je Pasteur prvič v zgodovini uporabil cepivo pri dečku, katerega je ugriznil stekel pes in se je izkazalo za učinkovito.

Mnogo težje je preboleti nalezljivo bolezen z vsemi potencialnimi zapleti kot pa je samo tveganje za zaplete po cepljenju, ki so pri sodobnih cepivih izjemno redki. Pri odločanju o cepljenju se ne odločamo za ali proti cepljenju, ampak med cepljenjem in boleznijo.

Za cepljenje proti nalezljivim boleznim uporabljamo biološke preparate mrtvih (inaktiviranih) ali živih (atenuiranih) povzročiteljev nalezljivih bolezni ali njihovih produktov ter cepiva, pripravljena z novimi tehnološkimi postopki.

Po cepljenju se pri cepljeni osebi vzpostavi individualna imunost, tj. solidna odpornost proti določeni bolezni. S cepljenem ciljne skupine pa se, pri nekaterih nalezljivih boleznih, ki se prenašajo samo s človeka na človeka, vzpostavi tudi kolektivna imunost, če se doseže zadostna precepljenost.

Kolektivna imunost

Cepiva na ta način posredno ščitijo tudi druge ljudi, ki so dovzetnejši za zadevno bolezen. Sem spadajo dojenčki, otroci, starostniki, osebe z oslabelim imunskim sistemom, bolniki z rakavimi obolenji in ljudje, katerih iz medicinskih razlogov ni mogoče cepiti. To pomeni, da imajo ljudje, ki se ne morejo cepiti (npr. so premladi ali imajo alergijo na sestavine v cepivu), koristi od cepljenja drugih ljudi, saj se s tem omeji širjenje bolezni v skupnosti.

Da se doseže dovolj visoka precepljenost, mora obstajati dovolj visoka stopnja zaupanja in prepoznati se mora dobrobit, da cepljenje hkrati zavaruje zdravje posameznika in skupnosti. Vsekakor pa je treba  vrednost cepljenja, to je ravnotežje med koristijo in tveganjem, oceniti s perspektive posameznika in populacije. Posameznika, ki naj bi bil cepljen, po navadi zanimata njegova korist in morebitno tveganje, program cepljenja pa je poleg posameznika usmerjen tudi v populacijo, za dobrobit vseh, zato je cepljenje hkrati pravica in dolžnost posameznika.

Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) in drugih strokovnih virov s cepljenjem otrok po svetu preprečimo 2,5 milijona žrtev na leto.

Cepljenje v Sloveniji

Sistematično cepljenje v Sloveniji se je začelo proti črnim kozam, in sicer že okoli leta 1800. Pred drugo svetovno vojno, že leta 1937, smo se cepili proti davici. Leta 1948 se je začelo cepljenje proti tuberkulozi, nato leta 1951 proti tetanusu in leta 1959 proti oslovskemu kašlju ter leta 1957 proti otroški paralizi, ki je obvezno od leta 1965. Že leta 1968 je postalo obvezno cepljenje proti ošpicam, najprej z enim odmerkom. Leta 1972 smo pričeli deklice cepiti proti rdečkam. Od leta 1990 je to cepljenje obvezno tudi za dečke.

Strategijo obvladovanja ošpic z dvema odmerkoma cepiva smo uvedli med letoma 1974 in 1979 (skupaj z začetkom cepljenja proti mumpsu). Sedaj cepimo tudi proti Haemophilus influenzae tipa b, pnevmkoknim okužbam, klopnemu meningoencefalitisu, steklini, rumeni mrzlici, tifusu, hepatitisu A in B, noricam, rotavirusu, humanim papilomskim virusom,…

V Sloveniji imamo dokaj visok delež cepljenih oseb proti nalezljivim boleznim, zato se nekatere od njih (davica, otroška paraliza, rdečke) v našem prostoru ne pojavljajo več. Če bi se precepljenost znižala, bi se te bolezni lahko začele ponovno pojavljati in širiti ter povzročati epidemije, kot se dogaja v nekaterih evropskih državah, kjer se zadnja leta srečujejo z epidemijami ošpic.

Kako delujejo cepiva?

Cepiva že skoraj poldrugo stoletje pripravljamo na podoben način:

  1. Mikrobe, ki povzročajo bolezen, razmnožimo v laboratoriju;
  2. Z dodatkom kemičnih snovi onesposobimo povzročitelje in naredimo neškodljive;
  3. Pripravek neškodljivih povzročiteljev bolezni »cepimo« v človeka, da ga zaščitimo pred boleznijo, ki bi jo povzročil.

Vsak virus ali bakterija sproži enkraten odziv imunskega sistema, pri čemer igrajo pomembno vlogo posebne skupine celic v krvi, kostnem mozgu in celotnem telesu, imenovane celice T, celice B, itd.

Cepivo spodbudi odziv imunskega sistema in ustvari »spomin« v telesu človeka na določeno bolezen, brez da bi pri tem povzročilo bolezen. Cepiva vsebujejo bodisi zelo oslabljeno (živo) ali inaktivirano (neživo) obliko virusa ali bakterije, ki bi v običajni obliki lahko povzročila bolezen, ali pa le njihove majhne delce. Takšno snov imenujemo antigen.

Ko oseba prejme cepivo, imunski sistem prepozna antigen kot »tujek«. Imunske celice so izurjene za uničevanje povzročiteljev bolezni in za izdelavo protiteles proti njim. Protitelesa so posebne beljakovine, ki pomagajo pri uničevanju povzročiteljev nalezljive bolezni.

Če cepljena oseba kasneje pride v stik z dejansko kužnim virusom ali bakterijo, se ju bo njen imunski sistem »spomnil«. Tako bo lahko hitro začel tvoriti ustrezna protitelesa in aktiviral ustrezne imunske celice, ki bodo uničile virus ali bakterijo, s čemer bo zaščitil osebo pred boleznijo.

Imunost običajno traja več let, včasih tudi celo življenje. Trajanje imunosti je za vsako bolezen in cepivo drugačno.

Sodobna znanost nenehno odkriva nove postopke za pridobivanje visoko kakovostnih in učinkovitih cepiv, s katerimi bi zagotovili zaščito pred boleznimi za vse ljudi s čim manj vpliva na njihovo zdravje.

Sestavine cepiv

Cepiva poleg enega ali več antigenov vsebujejo tudi druge sestavine. Mednje sodijo:

  • adjuvansi: snovi, ki spodbudijo imunski odziv na cepivo, zaradi česar je ta močnejši, hitrejši in trajnejši (na primer aluminij);
  • pomožne snovi: neaktivne sestavine, kot so voda, natrijev klorid (sol) ter konzervansi ali stabilizatorji, ki so namenjeni temu, da ostane cepivo med shranjevanjem nespremenjeno in aktivno.

Te snovi so pod stalnim nadzorom in so v cepivih prisotne v količinah, za katere je bilo dokazano, da so varne. Regulativni organi preverjajo, ali koristi teh sestavin odtehtajo tveganja morebitnih reakcij nanje.

V cepivih se lahko v sledovih nahajajo tudi druge snovi, ki se uporabljajo v proizvodnem procesu, kot sta na primer ovalbumin (beljakovina v jajčnem beljaku) ali neomicin (antibiotik).

Sestavine cepiv so navedene v informacijah o cepivu, ki jih prejmejo zdravstveni delavci in bolniki. Tako bo na primer v navodilu za uporabo navedeno, ali so potrebni previdnostni ukrepi za uporabo cepiva pri ljudeh z določenimi alergijami, na primer pri ljudeh z alergijo na jajca, kadar gre za cepiva, ki vsebujejo jajca v sledovih.

Učinkovitost cepiv

Učinkovitost cepiva je odvisna od njegove zmožnosti, da prepreči določeno bolezen. Kadar se cepiva uporabijo pravilno, učinkovito preprečujejo bolezni in zaščitijo prebivalstvo.

Cepiva niso enako učinkovita pri vseh cepljenih osebah. Učinkovitost pri posameznikih je odvisna od številnih dejavnikov:

  • njihove starosti
  • drugih bolezni ali motenj, ki jih lahko imajo,
  • časa, ki je pretekel od cepljenja,
  • predhodnega stika z boleznijo,
  • načina dajanja cepiva,
  • cepiva samega.

Cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (OMR) je na primer zelo učinkovito pri preprečevanju bolezni, saj običajno daje doživljenjsko zaščito in 97–99 %  zdravih otrok, ki prejmejo dva odmerka, zaščiti pred ošpicami.

V nekaterih primerih lahko posameznik še vedno zboli, čeprav je bil cepljen s priporočljivimi odmerki cepiva. Do tega pride, kadar oseba ne razvije zadostne zaščite proti bolezni ali ker se imunost s časom zmanjšuje. Vendar se v teh primerih simptomi pri posameznikih običajno pojavijo v blažji obliki, kot če ti ne bi bili cepljeni. Prav tako obstaja manjša verjetnost, da bodo okužili druge.

Kdaj se cepiti?

Cepiva varujejo ljudi v različnih življenjskih obdobjih. Priporočena so za različne starostne skupine, najpogosteje pri dojenčkih in otrocih, a tudi pri mladostnikih, odraslih osebah in starejših ljudeh. Nacionalni programi cepljenja v državah članicah EU/EGP priporočajo cepljenje določenih starostnih skupin in določenih skupin prebivalstva. Prav tako vsebujejo priporočila glede cepljenja ljudi s kroničnimi boleznimi.

Zdravstveni delavci (npr. zdravniki, medicinske sestre) imajo posebno vlogo pri zagotavljanju, da bolniki v njihovi oskrbi pravočasno prejmejo priporočljiva cepljenja.

Nekatera cepiva niso del rutinskih programov cepljenja, saj so namenjena le določenim skupinam ljudi. Na primer, potniki, ki potujejo na območja, kjer so prisotne določene nalezljive bolezni, kot je na primer rumena mrzlica, se bodo morda morali cepiti. Nekatere države namreč zahtevajo potrdilo o opravljenem cepljenju proti določenim boleznim, preden dovolijo vstop v državo.

Odobritve cepiv v Evropski uniji

Preden cepivo lahko dobi dovoljenje za uporabo v EU, mora najprej prestati zelo zahtevna preskušanja razvijalca cepiva in nato še znanstveno vrednotenje regulativnih organov. V to so vključeni Evropska agencija za zdravila in drugi regulatorji v državah članicah EU in EGP.

Preskušanje zajema preverjanje kakovosti cepiva:

  • njegovo čistost,
  • njegove sestavine, vključno z neaktivnimi sestavinami ali pomožnimi snovmi,
  • način proizvodnje.

Razvijalec cepiva nato preskusi njegove učinke. To zajema preskuse v laboratorijih in testiranje na živalih.

Temu sledi program kliničnega preskušanja na ljudeh. Razvijalec cepiva preskuša cepivo v treh fazah kliničnih preskušanj, v vsaki fazi z večjim številom ljudi. Ta program mora slediti strogim standardom, postopkom in protokolom, ki so jih določili regulativni organi.

Ob koncu programa preskušanja razvijalec cepiva predloži rezultate regulativnim organom za zdravila v Evropi kot del vloge za pridobitev dovoljenja za promet. Regulativni organi lahko cepivo odobrijo le, če je iz znanstvene ocene preskusov razvidno, da so njegove koristi večje od z njim poveznih tveganj.

Regulativni organi za zdravila lahko izvajajo inšpekcijske preglede, s katerimi zagotovijo, da so informacije, ki jih zagotavlja razvijalec cepiva, zanesljive. Izvajajo lahko tudi preskuse, s katerimi zagotovijo, da so serije cepiv, ki se sprostijo na trg, pričakovane kakovosti in da so bile ustrezno proizvedene. Podjetja morajo za vsako serijo cepiva, ki se sprosti na trg EU, izvesti zelo zahtevne preskuse, za katere so organi vnaprej določili merila sprejemljivosti.

Varnost, kakovost in standardi

Preden se novo cepivo lahko začne uporabljati, mora prestati zelo zahtevna preizkušanja. Za uporabo v Evropski uniji (EU) in Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) se cepivo lahko odobri samo na podlagi znanstvene ocene rezultatov teh preizkušanj, kar jamči za njegovo kakovost, varnost in učinkovitost.

Ta ocena mora pokazati, da so koristi cepiva pri zaščiti ljudi pred boleznimi mnogo večje od morebitnih tveganj, povezanih z njimi. Znanstveni strokovnjaki, ki ocenjujejo cepiva, vselej zelo skrbno pretehtajo koristi in morebitna tveganja cepiv, zlasti zaradi tega, ker se uporabljajo pri zdravih ljudeh.

Šele potem, ko je cepivo odobreno, se ga lahko začne proizvajati, tržiti in uporabljati za zaščito ljudi. Cepiva so neprestano pod skrbnim nadzorom, da se nadzira njihova varnost in učinkovitost.

Kot to velja za katerokoli zdravilo, se lahko pri nekaterih ljudeh pojavijo neželeni učinki cepljenja, vendar so ti običajno blagi in kratkotrajni. Vključujejo blago povišanje telesne temperature ali bolečino in rdečino na mestu cepljenja. Resni neželeni učinki so zelo redki.

Nacionalni programi cepljenja v različnih evropskih državah

Vsaka evropska država sama odloča, katera cepiva bodo vključena v njen nacionalni program cepljenja in financirana s strani nacionalnega zdravstvenega sistema. Takšne odločitve temeljijo na lokalnih razmerah v posamezni državi, kot je na primer pojavnost določene bolezni, pa tudi na gospodarskih dejavnikih.

Določena cepiva se včasih priporočajo bolj ogroženim skupinam prebivalstva, kot so na primer osebe s kroničnimi obolenji ali ljudje, ki se odpravljajo na potovanje v druge dele sveta.

Nekatera cepiva zagotavljajo zaščito samo proti eni, druga pa proti več boleznim. Včasih je treba opraviti več cepljenj istočasno, da se vzpostavi zaščita proti več nalezljivim boleznim. Takšna kombinirana uporaba cepiv je že uveljavljena in temelji na znanstvenih študijah o njihovih koristih in varnosti.

Viri: